Mit o Sutjeski

Povojna jugoslovanska historiografija in popularna kultura sta Bitko na Sutjeski poveličevali na način vzpostavitve mita o junaškem boju proti večkratno močnejšem in bolje opremljenem nasprotniku in mita o taktični briljantnosti Josipa Broza Tita, ki je uspel (večkrat) preslepiti in izigrati nasprotnika. Prav tako je bil izpostavljen globoki humanizem vrhovnega štaba, ki je nameraval za vsako ceno rešiti približno dva tisoč ranjencev. Del osrednje skupine partizanske vojske je poleg vrhovnega štaba namreč vključeval centralno mobilno bolnico, ki zaradi pomanjkanja opreme in kadra ni bila sposobna za premike in preboje. S partizansko vojsko je bežal tudi del civilnega prebivalstva, ki se je upravičeno balo maščevanja okupatorskih sil; te so na območju Jugoslavije že večkrat poprej izvajale teror in zagrešile množične pokole. V tem smislu je jugoslovansko zgodovinopisje dokaj zvesto zabeleženim dejstvom, ki pričajo o tem, da je bila Bitka na Sutjeski nedvomno eden najbolj odločilnih spopadov narodnoosvobodilne vojske, kjer je bil glavni cilj partizanov preboj iz obroča in preživetje. Vrhovni štab in glavnina enot so se naposled uspeli prebiti, a skoraj čudežno in z ogromnimi žrtvami.


Partizani na Sutjesci 1943. godine. Snimio Žorž Skrigin.

Na drugi strani so se v preteklih tridesetih letih pojavljale številne revizionistične teorije o kolaboraciji komunistične partije in partizanske vojske z okupatorskimi silami. Partizanska delegacija je namreč spomladi leta 1943 res odšla na pogajanja v štab nemške vojske v Zagrebu, vendar se ni pogajala o sodelovanju, ampak o izmenjavi ujetnikov.[1] Po letu 1988 se je pod vprašaj vse pogosteje postavljala tudi taktična sposobnost vrhovnega poveljnika Tita in njegova vloga v takratnem dogajanju. Po desetletjih idealiziranega čaščenja njegovih vojnih sposobnosti, se mu je nenadoma očitalo, da je sprejemal neracionalne odločitve, zaradi katerih je umrlo veliko borcev in civilistov. Tako socialistični miti, kot kasnejše revizionistične in nacionalistične špekulacije, so uspeli dodobra zasenčiti zgodovinske vire, ki pričajo o tem brutalnem boju v maju in juniju leta 1943.

Bitka na Sutjeski je kompleksen dogodek, ki se je odvijal v več fazah polnih mesec dni. Celotnega poteka dogodkov, kot ga prikazuje zgodovinopisje, pa ni mogel izkusiti prav nihče izmed udeležencev tega dogodka. Izkušnje dejanskih udeležencev bitke so neizbežno mnogo bolj subjektivne, pluralne in raznolike. Zaradi nezmožnosti posameznika, da bi imel pregled nad situacijo onkraj svoje neposredne okolice, vpogled v dogajanje “iz ptičje perspektive“, ki ga lahko s časovno distanco ponudi le zgodovina, takrat ni bil mogoč. 

Zaradi subjektivnosti pogleda je poleg pričevanj in pisnih dokumentov eden najbolj kredibilnih virov za časovno oddaljeni pogled v to bitko tudi fotografija. Kljub svojem manipulativnem in dvoumnem potencialu, ki ga lahko upravlja s tendencioznim kadriranjem ali kontekstualiziranjem, je fotografija, ki so jo posneli aktivni udeleženci bitke, morda najbolj neposreden pokazatelj takratne stvarnosti. Čeprav relativno redke, so prav fotografije tiste, ki pričajo o neizmerni dramatičnosti  situacije ter o poteku in pomenu pete ofenzive. Čeprav se njeno razumevanje s transformacijo ideološkega in političnega okvira neizbežno spreminja, so podobe ostale nespremenjene – in povedne.

Eksplicitnost fotografij in dokumentov o peti ofenzivi pač priča o stanju in statusu partizanske vojske. Njeno stanje je bilo na kritični in prelomni točki, med skorajšnjim uničenjem in prevlado. Oblasti Tretjega rajha partizanov niso priznavale kot vojsko, ampak kot teroristično organizacijo, ki jo je nepreklicno treba uničiti. Partizanska vojska, čeprav ne nujno najbolj številčna, je bila namreč mnogo močnejša in boljše organizirana od ostalih paravojsk, zlasti četniških odredov, ki so se na načelni ravni upirali okupatorskim silam, na terenu pa so z njimi nekako sobivali in se (vsaj) ignorirali. Peta ofenziva leta 1943 je imela za cilj nevtralizacijo četniškega gibanja in popolno uničenje partizanske vojske, ki je bila zaradi centralnega vodenja in učinkovitega bojevanja največji trn v peti okupatorski oblasti. Partizanske enote, kakor tudi mnogi civilisti, so se borile za goli obstanek.  

Pri tem je pomemben tudi časovni kontekst. Leto 1943 je bilo nedvomno prelomno za jugoslovansko odporniško gibanje, sta se tedaj odvili dve odločilni bitki, tako četrta (Bitka na Neretvi), kot peta ofenziva (Bitka na Sutjeski). Istočasno so se odvijala ključna geopolitična preigravanja; zavezniki s Sovjetsko zvezo na čelu so resno ogrožali nemško vojsko in njihove satelite. Sovjeti so zahtevali odprtje nove fronte v Evropi, ki bi angažirala večji del nemške vojske. Ena izmed opcij je bilo izkrcanje Britanske in Ameriške vojske na Jadranski obali. Namesto tega se je julija 1943 zgodilo izkrcanje na Siciliji, kar je med drugim privedlo do padca Benita Mussolinija in popolne kapitulacije Italije.

Invazija na Balkanu bi nedvomno vplivala na status partizanske vojske v Jugoslaviji, saj je Britanska vlada v začetku leta 1943 še vedno podpirala vlado kralja Petra I. Karađorđevića v izgnanstvu, na terenu pa četniške formacije. V letih 1942 in 1943 so mediji v ZDA in Veliki Britaniji vodjo ene izmed četniških frakcij, Dražo Mihajlovića, častili kot dobrega bojevnika z Balkana. A četniški odredi so ubrali dokaj neodločno taktiko čakanja na pravo priložnost, da se zoperstavijo imperialnim okupacijskim silam; z Nemci so ohranjali neke vrste premirje, z Italijani so v Dalmaciji in Črni Gori tudi aktivno sodelovali, borili pa so se zlasti proti partizanski vojski, ki je bila osrednji rival za prevzem oblasti po vojni. 

Unwanted Images PF-P-014-52

Leta 1943 je bila glavnina partizanske vojske na robu preživetja in in ohranitve bojne sposobnosti, saj se je le dva meseca pred tem stežka izvila iz obroča v Bitki na Neretvi. Komaj mesec in pol kasneje se je začela mnogo boljše organizirana Bitka na Sutjeski, ki je bila še bolj brutalna in krvava. Boj za preživetje, na vse ali nič. Navzlic različnim interpretacijam in špekulacijam je bila enomesečna peta ofenziva predvsem klavnica, tako za vojsko, kot civilno prebivalstvo, ki so ga doleteli poboji in deportacije. 

V Bitki na Sutjeski je nemško poveljstvo v akcijo poslalo najbolj množično vojsko, izurjene gorske divizije, ki so skupaj s podpornimi enotami iz NDH, Italije in Bolgarije štele 120.000 mož, medtem ko je glavnina partizanske vojske štela okoli 20.000 vojakov, med njimi 2.000 ranjencev.[2] Iz perspektive razmerja moči mit o junaški borbi sploh ni pretiran. Sutjeska bi lahko bile jugoslovanske Termopile; nekaj udarniških odredov je za ceno življenj večine borcev ščitilo umik glavnine vojske skozi grape, gore in doline rek Pive, Tare in Sutjeske. Pravzaprav se je zgodil čudež, da se je lahko zdesetkana partizanska vojska preko Zelengore umaknila v srednjo Bosno, kamor ji enote Tretjega rajha niso mogle slediti. Obstanek odporniškega gibanja, ne glede na žrtve, je predstavljal zmago.

Misija nemške vojske je predvidela popolno uničenje partizanske vojske, brez ujetnikov. Vsi borci ali njihovi spremljevalci, ki so bili zajeti, tudi ranjenci in medicinsko osebje, so bili nemudoma usmrčeni. Ker se je partizanska vojska umikala postopoma, je del ranjencev in spremljevalnega osebja ostal ujet v obroču. Ko so zaostale enote reševale živo glavo, so morale ranjence pogosto pustiti za sabo in jih skriti v grape, votline in pečine, vedoč da je njihova možnost preživetja izrazito mala. Iz obroča se je tako rešilo okoli 900 ranjencev in bolnikov, medtem ko jih je bilo okoli 1300 zajetih in ubitih. Poleg njih je okupatorska vojska usmrtila tudi 30 zdravnikov in 200 medicinskih sester, ki niso želeli zapustiti svojih kolegov.[3] Njihova zvestoba zdravniški etiki jih je stala življenja.

Tudi sicer je statistika bitke brutalna. Partizanska vojska je izgubila tretjino svojih ljudi; od 20.000 jih je umrlo več kot 7.500. V post-socialističnem času se ravno zato peta ofenziva vse pogosteje označuje kot poraz, ki ga je socialistična državna propaganda prikazovala kot zmago. Nekateri sodobni komentatorji so šli celo tako daleč, da so Sutjesko označili kot poraz partizanov in zmago četnikov, ki so utrpeli minimalne izgube, saj so se preprosto predali, nakar so bili razoroženi, razpuščeni in zajeti.[4]

Fotografski dokumenti iz pete ofenzive so zavoljo brutalnosti bojevanja in naglice dogajanja relativno redki. Najbolj ikonična in reprezentativna je nedvomno fotografija Žorža Skirgina, ki prikazuje dr. Ivana Ribarja in sedečega Josipa Broza Tita s prevezo na roki. Nastala je 13. junija 1943, neposredno po preboju in umiku iz obroča, ko je bil vrhovni štab NOV še vedno v nevarnosti zajetja in uničenja, zato je v preteklosti predstavljala predvsem neomajnost vodij odpora in odločnost za nadaljevanje boja.Večina preostalih fotografij predstavljajo akcijski snapshoti tega velikega marša, kjer ni režiranih in aranžiranih prizorov, premišljenih kompozicij, ali zavestnega poziranja pred kamero. Prikazan je neskončni marš izmučenih partizanov in njihova borba za preživetje, kjer se kolone borcev in ranjencev se prebijajo po negostoljubnem gorskem terenu, medtem ko same vojaške operacije niso dokumentirane. A še tako eksplicitne podobe ne morejo prikazati celotnega vzdušja tega boja tako, kot ga je v svojih spominih opisal britanski odposlanec William Deakin v svoji knjigi Bojovna planina (1973): 

„Struktura naših življenj je bila reducirana na ozko platno prizorov, zvokov in občutij. Sovražnik je bil za nas, ki smo bili v koloni vrhovnega štaba, razen v zraku, še vedno neviden. Zdelo se je, da se premikamo skozi mesečev pejsaž, ki je ponoči osvetljen z bliski topovskega ognja in svetlobnimi raketami. Planina je bila neprijazna in hladna, presekana s kraterji, strmimi klanci in pustimi poljanami, posutimi s kamenjem, kjer skoraj ni bilo sledi človeške prisotnosti, le nekaj redkih opuščenih kamnitih zaklonov pastirjev. Enote pred nami, kot tiste na bokih, so se borile za vsak vrh, ki ga je bilo treba zasesti in zavarovati preden bi to uspel sovražnik. Vsak korak je bila mračna dirka do naslednjega vrha, izgubljenega ali dobljenega v težkih borbah.“[5]

Žorž Skirgin je posnel še eno izjemno ikonično in večkrat reproducirano fotografijo, ki prikazuje skupino partizanov med umikom po strmem terenu. V ospredju je skupina izčrpanih borcev med počitkom pri pohodu čez Milinklade, 9. 6. 1943. Leta 1978 je v reviji Start izšel članek Saliha Zvizdića, ki je do potankosti analiziral fotografijo in se pogovarjal s še živimi protagonisti. Pričevanja udeležencev bitke, ki so bili upodobljeni na dotični fotografiji, so še bolj brutalna in surova kot podoba sama.

Fotografija, ki je pridobila več začasnih naslovov, kot so Borci druge divizije, Tifusarji in Neznani partizani na Sutjeski, je bila posneta v najtežji fazi bitke, ko so bili borci priča letalskim napadom in topniškem obstreljevanju, medtem ko so bili utrjeni položaji nemške vojske komaj 300 metrov stran, na hribu Košura. Borci in ranjenci so podhranjeni, utrujeni in prestrašeni, nekateri izmed njih so zaostali za svojimi matičnimi enotami. Tisti, ki leži v ospredju kompozicije in deluje kot da spi, je dejansko umiral v blodnjah. Bil je ranjen v nogo in je zaradi gangrene umrl nekaj ur po tem, ko je bila fotografija posneta.[6]

Med fotografijami iz arhiva Unwanted Images je moč izbrskati le tri iz časa pete ofenzive, tudi prej omenjeno. Vse prikazujejo agonijo, strah, izčrpanost in skoraj brezup. Podoba reševanja ranjencev Žorža Skirgina prikazuje tako boj za obstanek, kot humanistično gesto kolegov. Podoba vojaške kolone, ki se v navidez hitrem tempu prebija skozi neprehodno strm teren, predstavlja neomajnost in junaštvo partizanskih borcev. Del te ikonografije se je kasneje uspešno prenesel tudi v (popularno) kulturo, predvsem v literaturo in film, ki sta lahko v kar se da eksplicitni luči prikazovala dogodke te velike bitke.

Filmski spektakel Sutjeska (1973) režiserja Stipeta Delića zelo eksplicitno prikazuje brutalnost borbe, eksekucije ujetnikov in ranjencev ter s tem ne skriva, da je bila ta bitka pravzaprav organiziran umik pod močnim sovražnim ognjem. Seveda je film v popolnosti idealiziran v prikazu mitske borbe proti močnejšemu sovražniku in je – kot se spodobi za propagandni film – docela patetičen v prikazu lahkotnosti žrtvovanja za višje cilje in ideale.

Fotografije same pa nikakor ne morejo vplivati na zgodovinske diskurze, ki so se v preteklih trideset letih spletli okoli Bitke na Sutjeski. Nedvomno se je zgodil delni izbris iz zgodovinskega spomina, saj se o tem dogodku danes malo govori. Ob letošnji 80-letnici bitke se je zgodila proslava, ki se ne more meriti s tistimi pred letom 1988, objavljenih je bilo nekaj člankov, komentarjev in intervjujev. Kot ocenjuje zgodovinar Hrvoje Klasić je značilnost sodobne percepcije pete ofenzive in NOB zlasti nacionalizacija partizanskega boja.[7] Pisci pogosto razpravljajo o tem, čigave so bile največje žrtve, zasluge in junaštva, kar je v nasprotju z izrazito internacionalistično ideologijo partizanskega gibanja.

Hrvaški medij tako denimo navaja, da je na Sutjeski padlo največ hrvaških partizanov[8], od 7550 kar 4105[9], in da je bilo gibanje prav na Hrvaškem najmočnejše. Na drugi strani srbski mediji navajajo, da je bila glavnina borcev iz Hrvaške pravzaprav etničnih Srbov, ki so se partizanom priključili zaradi ustaškega etničnega čiščenja Srbov in ostalih manjšin. Predstavnik Republike Srbske je denimo nedavno zahteval, da se v Muzej Bitke na Sutjeski doda tudi soba, ki bi predstavljala četniško gibanje kot enega izmed dveh pomembnih antifašističnih gibanj v Jugoslaviji.[10]

Unwanted Images PF-P-007-30


Fotografije udeležencev bitke ne morejo vplivati na različne kontekstualizacije tega dogodka in ne morejo preprečiti sprememb v zgodovinskem diskurzu. Te se odvijajo same po sebi, v skladu z vladajočo politično ideologijo. Ne glede na revizionistične poglede pa je Bitka na Sutjeski za partizansko vojsko kljub velikim žrtvam nedvomno pomenila veliko zmago. Pokazala je njeno manevrsko moč in motiviranost ter jo prelevila iz gverilske skupine v disciplinrano vojsko. Prav organizirano reševanje ranjencev je poglavitna značilnost redne vojske, ki taktično gleda v prihodnost in ne želi nepotrebnih izgub. 

Partizani so po preboju obroča kljub poprejšnjim izgubam osvojili velik teritorij v srednji Bosni, ki je bil zaradi koncentracije sil v peti ofenzivi slabo branjen.[11] Hkrati je v drugi polovici leta 1943 vojska Tretjega rajha izgubila moč večjih in kompleksnejših operacij. Njihov nezavidljiv položaj na sovjetski fronti, poraz v severni Afriki, kapitulacija Italije in izkrcanje zavezniške vojske na Siciliji sta dala partizanom nov zagon. Ravno na Sutjeski se je zgodil tudi usoden politični preobrat, saj so Britanci in Američani dokončno prepoznali partizansko vojsko kot vodilno silo v boju proti nacistični Nemčiji. Jeziček na tehtnici se je dokončno začel prevešati v korist antifašistične koalicije. Le nekaj mesecev po krvavi Bitki na Sutjeski se je v Jajcu 29. 11. 1943 zgodilo drugo zasedanje AVNOJ-a, ki je bil hkrati ustanovni kongres nove državne tvorbe, socialistične Jugoslavije. Leta 1944 je britanska vlada pozvala vse četnike v Jugoslaviji, da se pridružijo narodnoosvobodilni vojski, v nasprotnem primeru pa jih bo dojemala kot sovražno vojsko.[12] 

Fotografije udeležencev bitke zgodovinskih in političnih diskurzov ne zmorejo predstaviti samostojno, saj jih je vselej mogoče poljubno interpretirati in kontekstualizirati. Iste podobe, ki bi jih v povojnem obdobju opisali kot simbole junaštva, je moč danes predstaviti kot podobe negotovosti, panike in smrtnega strahu. Bitko lahko z ustrezno časovno distanco rekonstruirajo in interpretirajo šele zgodovinarji in vojni analitiki, ki imajo za razliko od udeležencev pregled nad (preteklo) situacijo. Izkušnja protagonistov bitke je bila na drugi strani verjetno bolj podobna prav fotografskemu gradivu: bila je neizbežno izvzeta iz celostnega konteksta, nepopolna, a nedvomno brutalna.

Vse fotografije iz Bitke na Sutjeski so posneli udeleženci bitke, ki so dogajanje videli iz svoje subjektivne perspektive. Njihov strah in njihova odločnost sta očitna tudi na še tako hipni in surovi fotografiji, ki je nastala v akciji. Glede na resnost in dramatičnost situacije pa je izjemno že samo dejstvo, da so partizani kljub vsemu fotografirali – očitno so verjeli, da bodo preživeli, zmagali in da bodo nekoč lahko te fotografije nekomu pokazali.